Obožujem zgodnja poletna jutra. Na morju še toliko bolj. Sedim na terasi naše hiške na Pašmanu. Z morja prihaja tih zvok čolna, ki počasi reže gladino. Skozi krošnjo fige nežno zapiha sapica – v teh vročih dneh pravo razkošje. Peter v kuhinji pripravlja zajtrk, Bond pa po jutranjem kopanju zadovoljno drema v senci.
Na to hiško me veže veliko poletij. Ni velika. Ne odlikuje je razkošje. Pravzaprav je ostala skoraj takšna, kot je bila pred desetletji. Na vrtu rastejo paradižniki, paprike in zelišča, ki jih je moja mama letos prvič zasadila. Ob hiši stoji stara figa, ki nas te dni razveseljuje z zrelimi plodovi. Nič od tega ne bi pritegnilo posebne pozornosti. Pa vendar imam vsako leto znova občutek, da prav tukaj življenje odloži vse, kar je odveč.
Dolga leta tega miru sploh nisem znala zares živeti. Na morje sem vedno pripeljala tudi svoje delo. Računalnik je imel svoje mesto na mizi, telefon nikoli ni bil daleč stran, elektronska pošta pa ni poznala dopusta. Zdelo se mi je povsem samoumevno, da lahko človek počiva in dela hkrati. Danes se mi zdi, da sem bila ves čas nekje vmes – fizično ob morju, z mislimi pa vedno korak pred naslednjo nalogo.
V zadnjem letu in pol sem začela drugače doživljati mir. Dolgo sem mislila, da pride šele takrat, ko se stvari uredijo, ko se problemi rešijo in ko življenje končno steče tako, kot bi moralo. Danes vem, da mir nima veliko opraviti z zunanjimi okoliščinami. Včasih se začne povsem drugje. Ko imaš dovolj poguma, da se posloviš od odnosov, v katerih si počasi izgubljal sebe. Ko prerasteš ljudi, ob katerih si moral ves čas ugibati, kaj je res in kaj ne. Ko ni več treba nositi mask, biti previden pri vsaki besedi ali se nenehno dokazovati. Šele takrat ugotoviš, koliko miru lahko prinesejo odnosi, v katerih si sprejet takšen, kot si.
Razmišljam, kolikokrat sem že sedela na tej terasi. Koliko poletij je medtem skoraj neopazno spolzelo mimo. Šele ko se ozrem nazaj, vidim, da se življenje ni spremenilo v enem samem velikem trenutku. Spreminjalo se je počasi, v stotinah povsem običajnih dni.
Morda sem prav zato v zadnjih letih začela drugače razmišljati o času. Ne kot o nečem, česar mi nenehno primanjkuje, ampak kot o nečem, kar je vredno varovati. Ob človeku, s katerim si lahko v miru deliš tudi tišino, to spoznanje postane še globlje. Takrat začneš drugače ceniti dolge pogovore, počasna jutra in vse tiste navidez povsem običajne trenutke, ki jih je tako lahko spregledati. Šele z leti razumeš, da prav iz njih nastane življenje, ki se ga boš nekoč spominjal.
Čez dva dni bo zaživel Winitium.
Ta spletna stran je nastajala več mesecev, njena zgodba pa v resnici veliko dlje. Oblikovala se je skozi pogovore z ljudmi, ure študija, številne readinge in skozi iskanja odgovorov na številna lastna vprašanja. Večkrat sem imela občutek, da je že pripravljena, potem pa sem jo za nekaj časa spet zaprla. Besede še niso zvenele tako, kot sem želela. Niso se čutile, kot bi želela.
Danes je 28. junij. Sedim na Pašmanu in pišem ta zapis. Mir tega jutra je postal tudi del besed, ki nastajajo. Morda sem morala do tega trenutka preprosto dozoreti.
Želim si, da bi bil Winitium takšen prostor. Prostor, kjer si bomo vzeli čas. Za razmislek. Za iskrene pogovore. In predvsem za dobra vprašanja.
