Ko se življenje za nekaj dni nekoliko upočasni, na površje pogosto prinese vprašanja, za katera med vsakodnevnim hitenjem ni prostora.
Ob razmišljanju o času, o katerem sem pisala včeraj, sem se tako vrnila tudi k občutku, ki me je dolga leta spremljal. Da v življenju nekoliko zamujam. Da bi morala biti že dlje, vedeti več ali hitreje priti tja, kamor so se zdeli namenjeni vsi drugi. Danes vem, da ni bil problem v času. Problem je bil v primerjanju.
Obstaja vprašanje, ki si ga skoraj vsak od nas vsaj enkrat v življenju zastavi: Kaj pa, če je z mano nekaj narobe? Ne pojavi se nujno v trenutkih največjih preizkušenj, še manj takrat, ko nam gre vse po načrtih. Veliko pogosteje se prikrade povsem neopazno – ko se ozremo okoli sebe in začnemo svoje življenje meriti ob življenjih drugih.
Ko opazujemo življenja drugih ljudi, hitro dobimo vtis, da se vsi pomikajo naprej po isti poti. Razlikujejo se le mejniki. Pri nekom je to uspešna kariera, pri drugem družina, pri tretjem dom ali pogum za nov začetek. Če se naše življenje ob tem zdi počasnejše ali manj določljivo, se lahko povsem tiho naseli dvom, da smo nekje zavili narobe.
Morda pa težava ni v tem, da zaostajamo. Morda smo le predolgo verjeli, da bi morali hoditi po isti poti kot vsi drugi.
Po čigavem zemljevidu pravzaprav hodimo?
Od otroštva naprej nas spremljajo nevidni mejniki, ki jim le redko posvečamo zavestno pozornost. Naučimo se, da bi morali do določene starosti vedeti, kaj želimo postati. Da bi morali dokončati študij, ustvariti družino, zgraditi kariero, poskrbeti za finančno varnost in nekoč postati »to, kar smo«. Te predstave niso nikjer zapisane, pa vendar živijo skoraj v vsakem izmed nas.
Ker so tako samoumevne, jih redko postavimo pod vprašaj. Še pogosteje pa pod vprašaj postavimo sebe. Ko naše življenje ne sledi ritmu, ki ga opazujemo pri drugih, se hitro pojavi občutek, da nekje zaostajamo, da smo nekaj zamudili ali da bi morali biti že dlje.
Toda kaj, če vprašanje nikoli ni bilo, ali zaostajamo? Kaj, če je pravo vprašanje veliko preprostejše: Po čigavem zemljevidu pravzaprav hodimo?
Vsak človek ima svojo naravno zasnovo
Vsak človek v svet vstopi z drugačno naravno zasnovo. Razlikujemo se po tem, kako razmišljamo, kako sprejemamo odločitve, kaj nas žene naprej in v kakšnem okolju lahko zares razvijemo svoje sposobnosti.
Nekateri se hitro odločijo in brez večjih zadržkov stopijo v novo izkušnjo. Drugi potrebujejo več časa. Opazujejo, premislijo, zbirajo informacije in šele nato naredijo korak. Noben pristop ni sam po sebi boljši od drugega, čeprav sodobna družba pogosto občuduje predvsem hitrost, odločnost in nenehno gibanje.
Toda človekove vrednosti ne določa hitrost, s katero dosega mejnike. Določa jo predvsem to, koliko je njegovo življenje v skladu z njegovo naravo. Težava nastane takrat, ko začnemo svojo pot presojati po merilih, ki morda nikoli niso bila naša. Ko občudujemo lastnosti drugih in jih poskušamo posnemati, lahko postopoma izgubimo stik z lastnimi. Prav zato se mnogi trudijo postati bolj podobni nekomu drugemu, namesto da bi razvijali tisto, kar jim je bilo že od začetka položeno v naravo.
Morda torej vprašanje ni, zakaj nismo takšni kot drugi.
Morda je pomembneje, da se vprašamo, kdo smo, ko nehamo živeti po njihovih merilih.
Kaj pa, če nam ni treba postati nekdo drug?
Velik del življenja posvetimo razvijanju lastnosti, za katere verjamemo, da nam manjkajo. Želimo si biti bolj odločni, samozavestnejši, bolj podjetni ali bolj družabni. Nevede sprejmemo prepričanje, da bomo zares uspešni ali izpolnjeni šele takrat, ko bomo postali nekoliko bolj podobni nekomu drugemu.
Veliko redkeje pa se ustavimo ob drugačnem vprašanju. Kaj če največja moč človeka ni v tem, da nenehno dopolnjuje tisto, česar nima, temveč da prepozna in razvije tisto, kar mu je bilo že od vsega začetka dano?
Drugačen pogled na človeka
Prav na ta vprašanja že stoletja išče odgovore BaZi, eden izmed temeljnih sistemov kitajske metafizike.
BaZi v dobesednem prevodu pomeni »osem znakov«. Ti izhajajo iz štirih stebrov rojstva – leta, meseca, dneva in ure – pri čemer je vsak steber sestavljen iz nebeškega stebla in zemeljske veje. Na prvi pogled gre za starodaven jezik časa, elementov in ciklov, v globljem smislu pa za način razumevanja človekove naravne zasnove.
Njegova vrednost ni v tem, da bi človeka zaprl v vnaprej določeno usodo. Veliko bližje mi je misel, da BaZi pomaga razkrivati, iz česa izhajamo: kakšna je naša notranja dinamika, katere danosti najlažje razvijemo, kje porabljamo preveč energije in v katerih življenjskih obdobjih se določeni potenciali lažje izrazijo.
Ne sprašuje, kakšni bi morali postati. Sprašuje, kaj nam je bilo že ob rojstvu položeno v naravo.
Trenutek, ko sem začela razumeti
Ko sem se z BaZi srečala prvič, nisem imela občutka, da sem odkrila sistem, ki mi bo povedal prihodnost. Želela sem razumeti, kako je mogoče, da lahko nekaj, kar temelji na datumu in uri rojstva, tako natančno opiše človekovo naravo. Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ob poslušanju razlage sem imela občutek, kot da nekdo ubesedi stvari, ki sem jih sama pri sebi že dolgo čutila, pa jih nikoli nisem znala jasno izraziti. Ne zato, ker bi mi povedal, kdo sem, ampak zato, ker mi je pomagal razumeti, zakaj sem nekatere stvari vedno doživljala drugače od ljudi okoli sebe.
To ni bil občutek, da sem dobila odgovore na vsa vprašanja. Bil je občutek olajšanja. Kot da mi ni treba več iskati potrditve, da bi morala biti drugačna.
Takrat sem prvič zares razumela, da BaZi ni sistem, ki človeku pove, kakšen mora postati. Je sistem, ki mu pomaga razumeti, iz česa izhaja.
Danes po številnih readingih ta isti trenutek vedno znova opazujem pri ljudeh, ki sedejo nasproti mene.
Vprašanja, s katerimi ljudje pridejo. In odgovori, s katerimi odidejo.
Na reading ljudje najpogosteje pridejo z zelo konkretnimi vprašanji. Želijo vedeti, ali so na pravi poklicni poti. Zanima jih, zakaj se kljub velikemu trudu stvari ne premaknejo tako, kot so pričakovali. Sprašujejo se, ali je podjetništvo res prava izbira zanje, zakaj se vedno znova znajdejo v podobnih odnosih ali zakaj jih določene življenjske situacije tako močno izčrpajo.
Čeprav se vprašanja razlikujejo, pogosto izvirajo iz istega občutka – občutka, da človek ne razume, zakaj njegovo življenje poteka tako, kot poteka.
In prav tukaj se reading začne spreminjati. Pogovor se skoraj neopazno odmakne od zunanjih okoliščin in se usmeri k človeku. Ne iščeva več odgovora na vprašanje, kaj storiti. Najprej skušava razumeti, kdo je tisti, ki stoji pred odločitvijo.
Takrat se začnejo sestavljati drobni koščki mozaika. Nekdo prvič razume, zakaj ga določeni načini dela tako zelo izčrpavajo. Drugi ugotovi, da lastnost, ki jo je vse življenje doživljal kot svojo pomanjkljivost, v resnici predstavlja eno njegovih največjih prednosti. Tretji spozna, da ni nikoli zares zaostajal za drugimi, ampak je svojo vrednost ves čas meril po merilih, ki niso bila njegova.
Takrat pogosto nastane tišina. Ne zato, ker bi zmanjkalo besed, temveč zato, ker človek prvič začuti, da se je nekaj postavilo na svoje mesto.
Ne zamujaš svojega življenja
Ko se reading zaključi, ljudje največkrat ne odidejo z občutkom, da so dobili odgovore na vsa vprašanja. Odidejo z nečim, kar je pogosto veliko dragocenejše – z drugačnim pogledom nase.
Nenadoma začnejo razumeti, zakaj so jih nekatere odločitve tako izčrpavale. Zakaj so se v določenih okoljih počutili, kot da nikoli niso zares na svojem mestu. In zakaj so si dolga leta prizadevali postati nekdo, za kogar so verjeli, da bi morali biti.
Vrednost BaZi-ja ni v tem, da bi napovedoval prihodnost ali ponujal gotove odgovore, temveč v tem, da človeku pomaga razumeti njegovo naravno zasnovo in mu povrne zaupanje vanjo.
Morda zato vprašanje nikoli ni bilo, ali v življenju zamujaš.
Morda si se predolgo trudil živeti po zemljevidu, ki nikoli ni bil tvoj.
In morda se prava pot ne začne takrat, ko najdeš odgovor na vprašanje, kam moraš iti, temveč takrat, ko prvič zares razumeš, kdo je človek, ki to pot hodi.
